Bajke in povesti o Preddvoru in okolici

Preddvorska občina je košček raja pod zavetjem mogočnega očaka Storžiča, ki mimoidoče pozdravlja pred vstopov v dolino Kokre. Magična in neokrnjena narava je botrovala temu, da so se začele o določenih preddvorskih znamenitostih pojavljati bajke in pravljice, med katerimi je najbolj znana tista o Hudičevem borštu. Gore so pri ljudeh že od nekdaj zbujale strahospoštovanje, bile so mističen in skrivnosten svet, zato se je okoli Zaplate in njenih pobočij spletlo kar nekaj pripovedk.

Kako je nastal Hudičev boršt

Nekega večera sta se dva kmeta iz Brega v vaški gostilni prerekala o tem, čigav je gozd poleg vasi. Prvi je zatrjeval, da je hosta njegova, drugi pa je bil prepričan, da je gmajna njegova, saj stoji na zemlji, ki mu jo je zapustil oče. Prepirala sta se pozno v noč, pri tem pa sta vedno globje pogledovala v kozarec z rujno kapljico. Ker se nista mogla dogovoriti, čigav je gozd, je prvi kmet končno zaklel: »Če misliš, da tisti gozd res ni moj, tvoj pa kot sem prepričan zagotovo ni, naj ga kar hudič vzame!« Še isti trenutek je v gostilni zasmrdelo po žveplu in prisotni so videli, kako hudič nese gozd iz doline proti vrhu Zaplate. Gozd je bil celo za hudiča pretežko breme, saj ga je do prvega jutranjega svita prinesel le do polovice Zaplate. Takrat je na sv. Jakobu zazvonilo, hudiče je izgubil svojo moč, spustil je svoj tovor in pobegnil nazaj v globine pekla, Hudičev boršt pa je do današnjih dni ostal sredi Zaplate.

Podkve na Hudičevem borštu

Ko so se Turki vračali iz Železne Kaple na Kranjsko so jim na pobočju Zaplate pri Hudičevem borštu kleni Kranjci pripravili zasedo. Večino Turkov so polovili in pomorili, preostali pa so se razbežali po prostranem pobočju Zaplate. Še dandanes kakšen naključen planinec najde staro zarjavelo podkev, ki je padala iz kopit konj turških osvajalcev. Po pripovedovanju domačinov konj na Zaplati niso nikoli pasli, torej je nekaj resnice v tej pripovedki. Takšna podkev pa naj bi najditelju prinesla sreče za vse življenje.

Zavist je ubila zdravnika

Nekoč je v koči pod Zaplato živel slaven zdravnik, ki je bil spoštovan daleč naokoli, saj je poznal zdravilo za vsako bolezen. Skupaj s svojim služabnikom je nabiral zdravilna zelišča in rožice na pobočjih Zaplate. Zdravnik sprva ni poznal nobenih rastlin, sčasoma pa je o njih vedel vedno več. Nabiral je rože in njihova imena zapisoval v črne bukve. K vsaki rožici je napisal, kakšno naravno moč ima ter kako koristi ali škoduje zdravju. Zaradi njegove vednosti so ga ljudje začeli sumiti čarovništva. Vendar pa je razlog njegovega znanja tičal drugje - imel je namreč čudežno moč, ki je izvirala iz čudežnega napoja, saj je znal rastline spraševati, da so mu same pripovedovale, kako se imenujejo, kakšne bolezni zdravijo in kakšno moč imajo. To moč pa je skrival celo pred svojim služabnikom. Nekoč, ko sta nabirala zelišča, je zdravnik opazil, da se sicer vedno resni služabnik smehlja. Vprašal ga je, zakaj se smeji. Služabnik je skrušeno priznal, da je včeraj, ko je pripravljal čudežni napoj za gospodarja, tega, kljub prepovedi, še sam poskusil. »Danes, ko sem nabiral rože, pa mi je vsaka sama povedala, kako ji je ime in katero bolezen zdravi. To se mi je zdelo tako čudno, da sem se nehote smejal,« je priznal služabnik. Ko je zdravnik to slišal, se je zbal, da se bo služabnik s tem okoristil. Zavist ga je zapeljala, zato je vzel neko stekleničko in dejal služabniku: »Pij, ta pijača ti bo vzela moč, ki ti jo je dala včerajšnja. Služabnik je ubogal in nič hudega sluteč spil pijačo, čez trenutek pa se je zgrudil in umrl. Tedaj je priletela ptica in zdravniku zaradi božje jeze napovedala smrt. Jasno nebo so kmalu prekrili oblaki, strele so švigale sem ter tja, ena izmed njih pa je ubila zavistnega zdravnika.

Od kod ime Pusti grad

Ko so Turki vpadali na Gorenjsko so prišli do Starega gradu, ki so ga želeli osvojiti. Grad je bil mogočna utrdba in dobro zavarovan, zato so imeli le malo možnosti, da ga osvojijo. Nekega večera pa je v njihov tabor prišla služkinja z gradu in jim ponudila, da jim naslednjo noč odpre vrata, da bodo lahko osvojili grad. Tako se je tudi zgodilo, Turki pa so pobili vse prebivalce gradu, ki je od takrat naprej sameval. Od tod tudi novo ime gradu, Pusti grad. Med prebivalci pa se še vedno širijo govorice, da je z njega vodil skrivni rov do vznožja Zaplate, po katerem naj bi nekaj grajske gospe celo ušlo. Rov je še danes bajka, ki nekaterim domačinom ne da spati, zato še danes preiskujejo njegove razvaline v upanju, da ga bodo odkrili.

Pravljica o drevoredu poleg gradu Hrib

Pred davnimi časi, ko je bilo to strogo prepovedano, sta se zaljubila grajska gospodična in vrtnar. Njuna ljubezen je bila zaradi stanovskih razlik nedopustna, zato sta se zaljubljenca skrivaj sestajala v grajskem drevoredu, kjer so ju drevesa in veje skrivale pred radovednimi pogledi. Kljub nepremostljivim razlikam in nasprotovanju staršev, pa je zmagala njuna neizmerna ljubezen, ki sta jo kronala s poroko, njun zakon pa je bil srečen petdeset let. Sprehod skozi grajski drevored pa naj bi mladoporočencem še danes prinesel vsaj petdeset let blaginje in sreče.