REZERVIRAJTE SOBO ZDAJ! KLIKNITE TUKAJ

Aktualna ponudba

Zgodovinsko vidne osebnosti


Matija Valjavec (Kračmánov)

rojen 17. februarja 1831

matija-valjavecRojstna hiša Matije Valjavca stoji na Srednji Beli pri Preddvoru. Na hiši je vzidana spominska plošča, ki so jo ob šestdesetletnici njegove smrti postavili vaščani. Obiskoval je osnovno šolo v Kranju, šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji (1842 - 1851). Študiral je slavistiko in klasične jezike (1851 - 1854) na Dunaju. Ker v Sloveniji ni dobil zaposlitve, je služboval na Hrvaškem - bil je profesor klasičnih in slovanskih jezikov na hrvaških srednješolskih zavodih od 1854 do 1876 v Varaždinu, nato pa do upokojitve 1891 v Zagrebu. Na Hrvaškem je posvečal največ pozornosti znanstvenemu delu na področju zgodovine jezikov, predvsem so ga zanimala narečja. Odlikuje ga preprosta in prikupna domišljija brez velikih umetniških ambicij. Že kot gimnazijec je pisal zgodbe v svoj gimnazijski dnevnik ali dnevopis, kot mu je sam pravil in predeloval ljudske pripovedke in pravljice. Te zapiske je v svojih Novicah objavljal tudi Janez Bleiweis. Matija Valjavec je ljudsko pripoved zapisoval v ljudskem načinu pripovedovanja. Tako je zapisal tudi pripoved o Lažnivem Kljukcu. Ta izraz še danes radi uporabljamo za nekoga, ki si rad malo preveč izmišlja. V kasnejšem obdobju pa je zapisoval izvirne gorenjske, prleške, prekmurske, štajerske in kajkavske pesmi. Sprva je bil samo zapisovalec, kasneje pa ga je ljudsko izročilo navdihnilo tudi za ustvarjanje lastnega literarnega dela. V jezikoslovje je prispeval številne članke. Ukvarjal se je s pesništvom, jezikoslovjem in narodopisjem. Nabiral je ljudsko blago, pisal lirske in pripovedne pesmi ter epe, predvsem pa slovi kot pisec živalskih pravljic v verzih (Pastir, Volk Rimljan, Osel, Kralj zverin idr.). Leta 1848 je objavil lirsko pesem ''Siničica'' in pravljico ''Lesena skleda''. Napisal je tudi več epskih pesmi, npr. legende ''Od nebeške glorije'', ''Ptica pivka'', ''Zaprta smrt''. Izdal je tudi zbirko ''Pesmi'' (1855). Predvsem se je Valjavec uveljavil z živalskimi pesmimi, npr. ''Volk Rimljan'', ''Osel, kralj zverin'' in pravljico ''Pastir'' (večkrat po letu 1944). Motive za svoja dela je iskal v ljudskih snoveh. Predelal je tudi veliko ljudskih pripovedk (''Štempihar''), nepredelane pa so izšle v knjigi ''Narodne pripovedke'' (1852). Umrl je 15. marca 1897 v Zagrebu.


Josipina Urbančič, poročena Toman; psevdonim Turnograjska

rojena 9. julija 1833

josipina-turnograjskaRodila se je na gradu Turn pri Preddvoru, Janezu Urbančiču in Josipini Tepinc. Ko je dopolnila osem let, ji je umrl oče. Za vzgojo Josipine in njenih dveh bratov so skrbeli domači učitelji, med njimi tudi Lovro Pintar, ki je imel predvsem velik vpliv na Josipinin odnos do slovenskega jezika in s tem tudi na njeno pisno ustvarjanje v slovenščini. Kljub temu, da ji je bila pot do uradne izobrazbe zaprta, je bila za žensko tistega časa nadpovprečno izobražena. Igrala je klavir, se učila latinščino, italijanščino, grščino in slovanske jezike, poleg tega pa še matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk. Med prijatelji in znanci je veljala za enakovredno sogovornico. Družabnega življenja se je udeleževala le redko, vendar je prihajala v stik tako s kranjskimi kot ljubljanskimi meščani. Bila je tudi osebna prijateljica Primicove Julije. Leta 1850 se je zaročila z Lovrom Tomanom, ki je bil v tistem času že priznan pesnik in govornik, sodeloval pa je tudi v političnem življenju. Pravo je študiral v Gradcu in zaročenca sta morala zato ohranjati stike prek pisem. Njuna korespondenca obsega več kot tisoč pisem, ki so dolga tudi do 25 strani. Pomembna so predvsem zato, ker nam poleg čustvovanja dveh ločenih zaljubljencev slikajo še celo paleto podatkov o življenju sredi 19. stoletja. Leta 1853 sta se poročila in se zaradi Tomanove službe preselila v Gradec, kjer je Josipina za posledicami poroda in ošpic umrla že naslednje leto, stara komaj 21 let. Pokopana je v Celovcu. Josipina je literarno ustvarjala v slovenščini, ki je takrat v književnosti niso pogosto uporabljali. Uspela je postati del prej zgolj moškega slovenskega pisateljskega kroga. V času po padcu Metternichovega absolutizma, in s tem cenzure, se je začelo kulturno življenje z močno slovensko in slovansko noto. To je tudi čas, ko so na slovensko literarno področje stopile prve ženske, poleg Josipine še Fany Hausmann, Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Josipina Turnograjska, kot se je rada podpisovala, je v svojem kratkem ustvarjalnem obdobju napisala okoli trideset povesti, prvo že pri sedemnajstih. Vsebinsko so zgodbe obravnavale zgodovinske in aktualne politične dogodke, pomen slovanstva in doživljanje narave. Svoja dela je objavljala v Slovenski čbeli in Zori. Eno njenih najbolj znanih del je povest o Veroniki Deseniški, z naslovom Nedolžnost in sila. Pomembne so tudi povest Izdajstvo in sprava, ki govori o albanskem junaku Kastriotu, Povest o Bolgarskem knezu Borisu, ki govori o pokristjanjevanju Bolgarov ter zgodba Slavljanski mučenik, ki govori o slovaškem političnem junaku. Nanjo je vplivala zlasti Božena Nemcova s svojimi narodnimi pravljicami in povestmi. V črticah Josipine Turnograjske nastopajo ženske kot božanstva, nosilke nadnaravne moči (Marula), nadzemeljske lepote, kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zvestobe (Zvestoba do smrti). Njeni ženski liki se zavzemajo za socialno enakost. Junakinje kot je Rožmanova Lenčiča morajo poprijeti tudi za orožje, čeprav jim je to dovoljeno le, ko moški tega ne vedo, saj se Lenčica bojuje preoblečena v moškega. Napisala je tudi dve pesmi: Zmiraj krasna je narava in Donava. Njeno vsestransko nadarjenost potrjuje tudi dejstvo, da je bila dobra pianistka in je komponirala klavirske skladbe in napeve s klavirjem na slovenska besedila.